Gibalno testiranje: zakaj sem po znanje odšel k Billu Hartmanu v ZDA

Konec julija 2026 sem odpotoval v Indianapolis v Združenih državah Amerike na izobraževanje o gibalnem testiranju pri Billu Hartmanu. Razlog je bil preprost: pri kineziološki obravnavi potrebujemo podatke, na podlagi katerih lahko sprejemamo bolj utemeljene odločitve. Gibalno testiranje ima pri tem podobno vlogo, kot jo ima krvna analiza v medicini. Brez meritev je izbira vaj precej bolj podobna ugibanju. Z meritvami pa dobimo informacije, ki nam pomagajo razumeti, kako se telo giblje in kje bi lahko bil pomemben del težave. V tem članku pojasnim, kaj to pomeni za vas, ko pridete k nam zaradi bolečine, ki traja ali se ponavlja.

Zakaj sem se za izobraževanje odpravil prav v Indianapolis?

Ker sem želel v živo videti, kako testiranje izvaja človek, ki je razvil celoten pristop, na katerem temelji velik del mojega razmišljanja o gibanju. Bill Hartman je fizioterapevt in trener s petintridesetimi leti izkušenj v praksi. Na podlagi svojega dela je razvil model Unified Health and Performance, krajše UHPC. Na svoji strani je predstavljen kot strokovnjak, na katerega se obračajo tudi drugi strokovnjaki, kadar z običajnimi pristopi ne pridejo do zadovoljive rešitve. Njegovo delo dobro povzema misel: »Če razumeš problem, se rešitev pokaže sama.« (billhartmanpt.com)

Bil sem eden od štirinajstih udeležencev, ki jih je izbral za izvedbo tečaja ocenjevanja gibanja v živo v vadbenem centru IFAST (Indianapolis Fitness and Sports Training). Njegove vsebine spremljam že od leta 2021. Prav zato je bilo izobraževanje v živo zame tako pomembno. Koncepti tega modela se precej razlikujejo od številnih bolj razširjenih pristopov, zato ni dovolj, da jih razumeš le teoretično. Potrebno je veliko časa in praktičnega dela, da jih začneš uporabljati sproti med obravnavo posameznika.

Kaj ima gibalno testiranje skupnega s krvno analizo?

Skupna jima je osnovna logika: najprej pridobimo podatke, nato se na njihovi podlagi odločamo. Ko zdravnik zaradi določenih težav naroči krvno analizo, z njo preveri različne kazalnike in ugotovi, ali kateri od njih odstopa. Rezultati mu pomagajo zožiti možne razlage težave in se odločiti, kaj je smiselno storiti naprej.

V kineziologiji ima podobno vlogo gibalno testiranje oziroma naša diagnostika telesa. Pri njej ne merimo krvnih vrednosti, ampak opazujemo in merimo, kako se telo giblje ter odziva na obremenitev. Zanima nas, kako človek stoji, diha in hodi, kako posamezni deli telesa sodelujejo med gibanjem, kje je gibanje omejeno in kako telo to omejitev nadomešča. Na podlagi teh podatkov oblikujemo funkcionalno oceno gibanja, ki nam pomaga pri izbiri nadaljnje obravnave.

Pri tej primerjavi je pomembna jasna meja. Gibalno testiranje ni laboratorijska preiskava in diagnostika telesa ni medicinska diagnoza. Gre za oceno gibanja, biomehanike in načina, kako telo sprejema ter razporeja obremenitev. Takšna ocena lahko dopolnjuje zdravstveno obravnavo, ne more pa je nadomestiti. Kadar je za razjasnitev težave potrebna slikovna ali laboratorijska diagnostika, je potreben pregled pri zdravniku oziroma ustreznem zdravstvenem specialistu.

Zakaj ni pomembno le, kateri test uporabimo, ampak tudi, kako ga izvedemo?

Ker je rezultat testa odvisen tudi od njegove izvedbe. Dva izvajalca lahko uporabita isti test in kljub temu dobita različna rezultata. Razlikujeta se lahko izhodiščni položaj, smer in količina pritiska, način stabilizacije sosednjih sklepov ter celo dihanje osebe med testom. Da je rezultat uporaben, mora biti test izveden dovolj natančno, da čim bolj jasno meri tisto, kar želimo preveriti.

Prav to je bil zame najdragocenejši del izobraževanja v živo. Ko stojiš ob mizi in neposredno vidiš, koliko pritiska Bill uporabi pri posameznem testu, kako stabilizira druge dele telesa in kdaj se odloči test ponoviti, dobiš informacije, ki jih je prek videoposnetka zelo težko prenesti. Tudi v gradivih modela je testiranje predstavljeno kot proces merjenja, pri katerem je pomembno razumeti, kaj želimo s posameznim testom preveriti, in ne le poznati zaporedje gibov. (education.uhp.network)

V strokovnih gradivih, na katerih temelji naš pristop, je poudarjeno tudi, da lahko že predhodno izvedeni test vpliva na odziv telesa pri naslednji meritvi. Če na primer izvedemo določen mišični test, se lahko telo pri naslednji ponovitvi organizira nekoliko drugače, zato rezultat ni nujno popolnoma primerljiv s prvim. Tega ne obravnavamo kot univerzalno pravilo, temveč kot pomemben praktični razlog, da smo pri zaporedju in izvedbi testov čim bolj dosledni.

Kaj se zgodi, če gibalni test ni izveden dovolj natančno?

Če izhajamo iz napačnega ali nezanesljivega podatka, lahko pridemo tudi do napačne razlage. Posledično lahko izberemo vajo, ki ne naslavlja najpomembnejšega dejavnika težave. V najboljšem primeru takšna vaja preprosto ne prinese pričakovane spremembe. Lahko pa se zgodi tudi, da dodatno spodbuja način gibanja, s katerim telo že tako nadomešča določeno omejitev.

Tu se lahko ponovno vrnemo k primerjavi s krvno analizo. Če izhodiščna meritev ni zanesljiva, je težko pričakovati, da bo odločitev, ki temelji na njej, optimalna. Enako načelo velja pri gibalnem testiranju. Bolj kot so začetne meritve zanesljive, bolj smiselno lahko izberemo naslednji korak in pozneje preverimo, ali je prinesel pričakovano spremembo.

V praksi se lahko zgodi tudi, da se po določeni intervenciji izboljša ena meritev, druga povezana meritev pa ostane nespremenjena. To je pomembna informacija. Lahko nam pokaže, da smo vplivali na del problema, ne pa nujno tudi na dejavnik, ki težavo dolgoročno ohranja. Podobno logiko opisujemo tudi v članku o tem, kako lahko bolečina iz občasne postopoma postane pogostejša, če se način obremenjevanja ne spremeni.

Kako kinezioterapija uporabi rezultate gibalnega testiranja?

Pri nas se kinezioterapija ne začne z izbiro vaj samo glede na mesto bolečine ali postavljeno diagnozo. Najprej želimo razumeti, kako se posameznik giblje in kako njegovo telo sprejema obremenitev. Telo namreč deluje kot povezan sistem, v katerem različni deli sodelujejo pri gibanju, nadzorovanju težišča in prenosu sile.

Če določen del telesa ne omogoča dovolj gibanja ali obremenitve ne more učinkovito sprejeti, mora del njegove naloge prevzeti drug predel. To še ne pomeni, da bo tam nujno nastala bolečina, lahko pa se obremenitev sčasoma poveča. Zato mesto bolečine ni vedno tudi edino mesto, ki ga moramo pregledati.

To ne pomeni, da bolečina vedno izvira iz drugega dela telesa. Pomeni pa, da lokalnega predela pogosto ne moremo popolnoma razumeti brez pogleda na širšo biomehaniko. Omejeno gibanje stopala lahko na primer vpliva na način obremenjevanja kolena. Položaj prsnega koša in medenice lahko vpliva na gibanje lopatice in rame. Spremenjeno gibanje prsnega koša pa lahko poveča delo mišic v predelu vratu.

Takšne prilagoditve telesa imenujemo kompenzacije. Kompenzacija sama po sebi ni nujno nekaj slabega. Je način, kako telo trenutno reši določeno gibalno nalogo. Težava lahko nastane, če mora isto rešitev uporabljati prepogosto, predolgo ali pri obremenitvah, ki presegajo njegovo sposobnost prilagajanja.

Ponovno testiranje je eden od delov obravnave, kjer se natančnost začetnega testiranja najbolj pozna. Posameznika skozi čas primerjamo predvsem z njegovimi lastnimi začetnimi meritvami, ne samo s povprečnimi vrednostmi drugih ljudi. Zato je pomembno, da je že prva meritev izvedena čim bolj dosledno. Kako lahko to izgleda v praksi, opisujemo tudi na primeru preprostega predklona in tega, kaj lahko opazimo, kadar se pri njem pojavi bolečina v križu.

Kinezioterapija ima tudi jasne meje. Brez opravljene diagnostike telesa lahko govorimo le o splošnih možnostih, ne moremo pa zanesljivo določiti, kateri dejavnik je pri posamezniku najpomembnejši in katere vaje so zanj najprimernejše. Dve osebi z enako diagnozo imata lahko namreč precej drugačen način gibanja in zato potrebujeta drugačno obravnavo.

Če bolečino spremljajo simptomi, ki niso običajno povezani le z gibanjem in obremenitvijo, je smiselno najprej opraviti ustrezen zdravstveni pregled. Med takšne znake sodijo na primer vročina, napredujoča izguba mišične moči ali bolečina, ki se ne umiri niti v mirovanju. Več o tem, kako ugotovitve diagnostike prenesemo v nadaljnjo vadbo, si lahko preberete na strani o osebni kineziološki obravnavi.

Kaj to pomeni za vas, ko pridete na diagnostiko telesa?

Del obiska bo namenjen tudi predelom telesa, ki vas trenutno ne bolijo. Če pridete na primer zaradi bolečine v kolenu, bomo po potrebi pregledali tudi stopalo, kolk in medenico, saj vsi ti deli sodelujejo pri gibanju in obremenjevanju kolena. Ne gre za nepotreben ovinek, ampak za način, kako preverimo širšo sliko in ugotovimo, kateri dejavniki so za vašo težavo lahko pomembni. Prvi obisk pri nas traja od 60 do 75 minut, napotnice pa ne potrebujete.

Prav tako ne boste avtomatično dobili enakega seznama vaj kot vsak drug človek z isto diagnozo. Najprej vam razložimo, kaj smo izmerili in kaj smo pri gibanju opazili. Nato določimo najverjetnejšo razlago težave in izberemo spremembo, ki jo želimo preveriti najprej. Če vas zanima, kako se kineziologija pri tem razlikuje od sorodnih strok, smo o tem več napisali v članku fizioterapija ali kineziologija in kdaj je smiselna posamezna obravnava.

Kaj sem iz Indianapolisa prinesel v obravnave v Ljubljani?

Predvsem še večjo doslednost pri izvedbi testov in jasnejša merila, kdaj je rezultat testa dovolj zanesljiv ter kdaj ga je smiselno ponoviti. To ni sprememba, ki bi jo obiskovalec opazil v obliki nove naprave ali povsem nove vaje. Bolj se pokaže v kakovosti same obravnave: v natančnejših meritvah, bolj konkretni razlagi ugotovitev in v tem, da se po izbrani intervenciji ponovno vrnemo k isti meritvi ter preverimo, ali je prišlo do spremembe.

Vsak uspešno rešen zahtevnejši primer mi veliko pomeni, saj lahko nekdo zaradi tega ponovno počne stvari, pri katerih ga je prej omejevala bolečina. Hkrati so prav primeri, pri katerih ne pridemo do zadovoljivega odgovora, največji razlog za nadaljnje izobraževanje. Tudi pot v Združene države Amerike je bila predvsem posledica takšnega razmišljanja: bolj ko razumeš, kaj še ne znaš dovolj dobro pojasniti, bolj jasno veš, kaj se moraš naučiti naslednje.

Več o tem, kdo stoji za obravnavami in katera mednarodna izobraževanja so podlaga našemu pristopu, si lahko preberete na predstavitveni strani Saše Tekića, magistra kineziologije.