Namen vadbe v starosti ni doseganje športnih rezultatov. Pomembno je, da lahko človek čim dlje sam vstane s stola, se obleče, odide na sprehod in poskrbi za vsakdanja opravila. Kronična bolezen ali bolečina še ne pomenita, da se moramo prenehati gibati. Pomembno pa je, da gibanje prilagodimo svojim zmožnostim. Tudi pri 80 ali 90 letih se telo lahko odzove na ustrezno vadbo. Zato za ohranjanje samostojnosti ni pomembna samo starost, temveč tudi to, koliko ostajamo dejavni.
Članek temelji na pogovoru z Urško Dolinšek, direktorico Kinezio klinike, ki ga je objavil portal Med.Over.Net, in na strokovnem priročniku Kineziološka obravnava najstarejših, ki ga je napisala skupaj z dr. Tijo Hubej.
Na kratko
Pri večini stabilnih kroničnih bolezni je prilagojeno gibanje koristnejše od dolgotrajnega mirovanja. Brez gibanja namreč postopoma izgubljamo moč, ravnotežje in gibljivost, ki jih potrebujemo vsak dan. Ni pomembno, da naredimo čim več vaj, temveč da so primerne našim zmožnostim, dovolj zahtevne za napredek in da lahko učinek spremljamo skozi čas.
- Velja za: starejše s stabilno kronično boleznijo ali dolgotrajno bolečino
- Ne velja: ob akutni poškodbi, nenadnem poslabšanju bolezni ali opozorilnih znakih
Zakaj je gibanje v starosti pomembnejše od športnih rezultatov?
Gibanje v starosti je pomembno predvsem zato, ker ohranja sposobnosti za vsakdanje življenje: vstajanje, hojo, stopnice, osebno higieno in pripravo hrane. Ko te sposobnosti začnejo pešati, potrebujemo vse več pomoči drugih. Pri najstarejših se lahko to zgodi hitreje, kot pričakujemo.
Posledice premalo gibanja običajno nastajajo postopoma. Urška Dolinšek opaža, da človek najprej opusti daljše sprehode. Nato začne manj pogosto hoditi v trgovino, se manj družiti in več časa preživi doma. Sčasoma postanejo zahtevnejša tudi povsem običajna opravila, kot so vstajanje, hoja po stopnicah, osebna higiena in priprava hrane. Pri najstarejših lahko izguba samostojnosti napreduje precej hitro.
Telo se prilagaja temu, kar redno počnemo. Če mišic ne uporabljamo, postopoma izgubljamo mišično maso in moč. Kosti za ohranjanje svoje trdnosti potrebujejo primerno obremenitev, za dobro gibanje pa moramo uporabljati različne gibe. Starostno povezano izgubo mišične mase in moči imenujemo sarkopenija. Pri njenem prepoznavanju je pomembna predvsem zmanjšana mišična moč, ne zgolj videz ali velikost mišic.
Pomembno je, da sposobnost prilagajanja ohranimo tudi v visoki starosti. Že leta 1990 je raziskava pokazala, da so ljudje s povprečno starostjo 90 let v domu za starejše po osmih tednih vadbe za moč izrazito okrepili noge in izboljšali hitrost hoje.
174%
povprečno povečanje moči nog pri desetih 90-letnikih v domu za starejše po osmih tednih vadbe za moč
Vir: Fiatarone in sod., 1990
23%
manj padcev pri starejših, ki živijo doma in redno izvajajo vadbo (59 raziskav, skoraj 13.000 udeležencev)
Vir: Sherrington in sod., 2019
3dni na teden
raznolike vadbe za ravnotežje in moč, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija priporoča ljudem, starejšim od 65 let
Vir: Bull in sod., 2020 (smernice WHO)
Starost pri tem ni edini dejavnik. V Kinezio kliniki srečujejo tudi dvajset ali tridesetletnike, katerih telesna zmogljivost je slabša od nekaterih sedemdesetletnikov. Z gibanjem v mladosti in srednjih letih ustvarjamo pomembno osnovo za poznejša leta. Mišično moč, kostno maso, koordinacijo in dobre gibalne navade je smiselno razvijati vse življenje, ne šele takrat, ko nam začnejo vsakdanja opravila povzročati težave.
Ali smem telovaditi s kronično boleznijo ali bolečino?
Pri večini stabilnih kroničnih bolezni je gibanje priporočljivo, vendar mora biti prilagojeno. Pomembno je, katere vaje izberemo, kako zahtevne so in koliko počitka potrebujemo. Popolno mirovanje običajno ni dolgoročna rešitev.
Najprej moramo razlikovati med akutno in kronično bolečino. Kadar se bolečina pojavi nenadoma po padcu, poškodbi, ob sumu na zlom ali natrganje tkiva, ob nenadnem poslabšanju bolezni ali skupaj z drugimi opozorilnimi znaki, obremenitev prekinite in poiščite vzrok. Pri kronični bolečini ali stabilni kronični bolezni pa je običajno bolje poiskati način gibanja, ki ga človek trenutno zmore, kot povsem opustiti dejavnost.
Vsak neprijeten občutek med vadbo še ne pomeni, da smo si nekaj poškodovali. Bolečina je opozorilni signal živčnega sistema, vendar sama po sebi ne pove natančno, koliko je tkivo poškodovano. Več o tem, zakaj se bolečina pojavi, še preden pride do okvare, smo opisali posebej. Namesto da gib opustite, ga lahko prilagodite: zmanjšate globino, dodate oporo, upočasnite tempo ali izberete lažjo različico. Cilj ni vaditi za vsako ceno, ampak poiskati obremenitev, ki je za posameznika primerna.
Mit ali dejstvo
Tri prepričanja, zaradi katerih starejši po nepotrebnem nehajo telovaditi
»Sem kronični bolnik, zato ne smem telovaditi.«
Smernice Svetovne zdravstvene organizacije telesno dejavnost priporočajo tudi ljudem s kroničnimi boleznimi, na primer s povišanim krvnim tlakom ali sladkorno boleznijo tipa 2. Bolezen pogosto zahteva prilagoditev vadbe, ne pa njene popolne opustitve. Ob dolgotrajnem mirovanju pa se lahko pojavita še izguba mišične moči in slabše ravnotežje, kar dodatno oteži vsakdanja opravila.
»Imam obrabljeno koleno, počakal bom na nov sklep.«
Pri obrabi kolena in kolka je vadba eden prvih priporočenih nekirurških ukrepov v mednarodnih smernicah. Če v času čakanja na operacijo povsem opustimo gibanje, mišice oslabijo. To lahko oteži tudi poznejše okrevanje.
»Zakaj bi pri teh letih sploh treniral, saj ne bom več tekel maratona?«
Pri 85 letih cilj vadbe ni športni dosežek, ampak to, da lahko sami vstanete s stola, greste na kosilo, sprehod ali poskrbite zase. Moč nog, ravnotežje in vzdržljivost so prav sposobnosti, ki to omogočajo, in jih je mogoče izboljšati tudi v visoki starosti.
Vadba pa ni primerna v vseh okoliščinah. Če se pojavijo spodnji opozorilni znaki, je najprej potrebna zdravstvena ocena.
Kdaj najprej k zdravniku
- Bolečina ali tiščanje v prsih med naporom ali v mirovanju
- Nenadna huda zadihanost, omotica ali izguba zavesti
- Nenadna šibkost ene strani telesa, povešen kot ust ali težave z govorom
- Po padcu ne morete stopiti na nogo ali sumite na zlom
- Opazno poslabšanje kronične bolezni ali novi simptomi
- Ponavljajoči se padci ali omotica ob vstajanju
- Otekanje nog, ki narašča
- Nova bolečina, ki vas zbuja ponoči ne glede na položaj, ali nepojasnjeno hujšanje
Ti znaki niso povezani z običajno prilagoditvijo na vadbo. Najprej jih mora oceniti zdravnik, nato lahko vadbo nadaljujete prilagojeno.
Kako poteka vadba pri kroničnih boleznih?
Pri vsaki kronični bolezni moramo upoštevati njene posebnosti. Pomembno je tudi vedeti, kako lahko zdravila vplivajo na počutje in odziv telesa med vadbo ter po njej. Urška Dolinšek opaža, da starejši zaradi strahu gibanje najpogosteje po nepotrebnem opustijo pri obrabi sklepov, osteoporozi, kronični obstruktivni pljučni bolezni, srčnem popuščanju, koronarni bolezni in sladkorni bolezni. Prav pri teh boleznih pa lahko dobro načrtovana telesna dejavnost pomembno prispeva k ohranjanju samostojnosti.
Pet pogostih stanj
Izberite bolezen in preverite, na kaj je pri vadbi treba paziti
Sladkorna bolezen: učinek vadbe traja dlje od vadbe
Vadba izboljša odziv mišic na inzulin, zato krvni sladkor med gibanjem in po njem pada. Ta učinek se ne konča, ko zaključite vadbeno uro: pri ljudeh, ki se zdravijo z inzulinom ali nekaterimi tabletami, lahko sladkor pade tudi več ur pozneje, tudi ponoči.
Pomembno je poznati odziv krvnega sladkorja na gibanje in po potrebi prilagoditi vadbo.
Vrednost glukoze pred vadbo, čas zadnjega obroka, zdravila ter stanje stopal in obutve.
Merite sladkor pred vadbo in po njej ter imejte pri sebi hiter vir sladkorja. Podrobneje v članku o vadbi pri sladkorni bolezni in mejnih vrednostih glukoze.
KOPB: zadihanost je omejitev in hkrati merilo
Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB) je zadihanost pogosto glavna ovira pri gibanju. Zaradi strahu pred zadihanostjo se človek začne manj gibati. Telesna zmogljivost zato upada, že običajna opravila pa postajajo napornejša.
Vadba mora biti odmerjena tako, da zadihanost ostane obvladljiva in se med odmorom umiri.
Kdaj in pri kateri nalogi se pojavi zadihanost, kako hitro se umiri ter kako človek diha med naporom.
Vadite v krajših delih z odmori, izdihujte skozi priprte ustnice in ostanite pri naporu, pri katerem še lahko govorite v kratkih stavkih.
Bolezni srca: utrip ni vedno zanesljivo merilo
Pri srčnem popuščanju in koronarni bolezni je pri načrtovanju vadbe pomembno upoštevati tudi zdravila. Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta (beta blokatorji) upočasnijo srčni utrip, zato utrip med vadbo ne pokaže dejanskega napora tako kot pri človeku brez teh zdravil.
Samo srčni utrip zato ni vedno dovolj za ustrezno oceno intenzivnosti vadbe.
Zdravila, krvni tlak pred vadbo, zadihanost, otekanje nog in počutje dan po vadbi.
Napor ocenjujte na lestvici od 0 do 10 in ostanite pri zmernem naporu. Ogrevanje in umirjanje naj trajata dlje kot običajno.
Osteoporoza: vadba da, a ne vsak gib
Pri osteoporozi sta vadba za moč in ravnotežje pomemben del obravnave. Ustrezna obremenitev pomaga ohranjati kostno zdravje, boljše ravnotežje pa zmanjšuje tveganje za padce. Hkrati obstajajo gibi in obremenitve, ki povečujejo nevarnost zloma, zato neprilagojena vadba pri osteoporozi tveganje lahko celo poveča.
Najbolj tvegani so globok predklon z zaokroženo hrbtenico pod bremenom, sukanje trupa pod obremenitvijo in sunkoviti gibi.
Pretekle zlome, držo hrbtenice, ravnotežje in to, kako človek dviguje predmete s tal.
Vadite moč nog in hrbta z vzravnano hrbtenico ter vsak dan nekaj minut ravnotežja ob stabilni opori.
Obraba sklepov: gibanje je del obravnave, ne nasprotnik sklepa
Pri obrabi kolena ali kolka je vadba eden prvih priporočenih ukrepov. Če se zaradi bolečine vse manj gibamo, lahko mišice okoli sklepa oslabijo, vsakodnevne obremenitve pa postanejo še zahtevnejše. Kako to poteka v praksi, smo opisali v članku o kineziološki obravnavi pri artrozi kolena.
Stopnja bolečine ne pove nujno, kako izrazite so spremembe v sklepu. Nanjo vplivajo tudi obremenitev, mišična zmogljivost in drugi dejavniki.
Gibljivost sklepa, moč nog, hojo in to, kako se obremenitev porazdeli med kolk, koleno in stopalo.
Izberite gibe, pri katerih bolečina ostane blaga in se do naslednjega dne umiri, ter jih postopno stopnjujte.
Veliko starejših ima hkrati več zdravstvenih težav. Nekdo ima bolečine v križu in zato poišče program »za hrbtenico«, hkrati pa ima še osteoporozo, srčno popuščanje ali obrabo kolena. Vaja, ki pomaga pri eni težavi, zato morda ni primerna glede na druge zdravstvene omejitve. Pri več zdravstvenih težavah je zato pomembno, da vadbo prilagodimo celotnemu zdravstvenemu stanju in zmožnostim posameznika, namesto da zgolj posnemamo splošne programe ali vaje drugih.
Za strokovnjake in svojce
Kako vadbo prilagoditi človeku z več kroničnimi boleznimi hkrati
- Sarkopenija, osteoartritis, osteoporoza, bolezni srca in ožilja, diabetes, kronične pljučne bolezni, demenca in depresija
- Funkcionalni testi, primeri vaj in vadbene enote s slikovnimi prikazi
- Komunikacija in motivacija, da starejši gibanje sprejme brez strahu
Tiskani izvod, 220 strani, trda vezava, 49,50 €.
Koliko gibanja potrebuje 70-, 80- ali 90-letnik?
Enotnega odgovora ni. Koliko gibanja je primerno, je odvisno od zdravstvenega stanja, dosedanje aktivnosti in trenutnih telesnih zmožnosti. Okvir dajejo smernice Svetovne zdravstvene organizacije, ki ljudem nad 65 let priporočajo 150 do 300 minut zmerne telesne dejavnosti na teden, vadbo za moč vsaj dva dni na teden in raznoliko vadbo za ravnotežje in moč vsaj tri dni na teden, če to dopušča zdravstveno stanje.
Ta priporočila so usmeritev, ki jo je treba prilagoditi posamezniku. Nič ni narobe z večjimi utežmi, kolesarjenjem ali intenzivnejšo vadbo, če je človek nanjo pripravljen. Nekdo, ki je bil aktiven vse življenje, lahko pri osemdesetih še smuča in kolesari. Nekdo drug bo pri istih letih večino vaj izvajal sede. Oba načina vadbe sta lahko ustrezna. Pomembno je, da skrbimo za pet sposobnosti:
- mišično moč, predvsem nog, ker omogoča vstajanje, stopnice in varna hoja,
- vzdržljivost, da človek zmore sprehod, nakup ali obisk brez izčrpanosti,
- koordinacijo, ki omogoča natančne in usklajene gibe,
- gibljivost, da se lahko sklonimo, obrnemo in dosežemo predmete,
- ravnotežje, ki je najmočnejša zaščita pred padci.
Vaje za ravnotežje za starejše naj bodo vedno izvedene ob stabilni opori, na primer ob kuhinjskem pultu ali naslonjalu težkega stola. Vsak dan je pomembna tudi hoja. Pri hoji opazujte tri stvari: stopalo naj se odvije od pete proti prstom, roke naj prosto nihajo ob telesu in pogled naj bo usmerjen naprej, ne v tla. Hoja je preprost in dostopen način gibanja, pri katerem lahko postopno spremljamo tudi napredek.
Ni pomembno, da vsi izvajajo enake vaje. Pomembno je, da je vadba za vsakega posameznika dovolj zahtevna, da lahko ohranja ali izboljšuje svoje sposobnosti, hkrati pa primerna njegovemu zdravstvenemu stanju. Sposobnosti po prekinitvi vadbe upadajo razmeroma hitro, zato je po bolezni, padcu ali bivanju v bolnišnici pomembno, da se prilagojeno gibanje začne čim prej.
Za nekoga, ki več let ni bil aktiven, je največja napaka, da začne tam, kjer je končal pred desetimi ali dvajsetimi leti. Vmes so se lahko zgodili poškodba, operacija, srčni infarkt, sprememba telesne teže ali leta sedečega dela. Začnemo torej pri trenutnih zmožnostih in zahtevnost vadbe povečujemo postopno.
Kako preverite napredek s testom vstajanja s stola?
Eden od preprostih načinov za spremljanje moči nog je test vstajanja s stola: preštejete, kolikokrat človek v 30 sekundah vstane in sede brez pomoči rok. Test je del standardizirane baterije Senior Fitness Test, s katero strokovnjaki spremljajo moč, gibljivost, ravnotežje in vzdržljivost starejših.
Postopek je preprost. Stol brez naslonov za roke postavite ob steno, da se ne premika. Oseba sedi na sredini stola, stopala ima na tleh, roke prekrižane na prsih. V 30 sekundah šteje, kolikokrat popolnoma vstane in znova sede. Če oseba brez pomoči rok ne more vstati, pri standardni izvedbi testa ne zabeležimo veljavnega vstajanja. Test naj vedno poteka ob prisotnosti druge osebe, ki ga ob nevarnosti padca prekine.
| Starost | Moški | Ženske |
|---|---|---|
| 60–64 let | pod 14 | pod 12 |
| 65–69 let | pod 12 | pod 11 |
| 70–74 let | pod 12 | pod 10 |
| 75–79 let | pod 11 | pod 10 |
| 80–84 let | pod 10 | pod 9 |
| 85–89 let | pod 8 | pod 8 |
| 90–94 let | pod 7 | pod 4 |
Število vstajanj v 30 sekundah, pod katerim je rezultat za starostno skupino pod povprečjem. Nižji rezultat je lahko razlog za podrobnejšo oceno telesnih sposobnosti. Sam po sebi pa ne napove, ali bo posameznik padel. Vir: Rikli in Jones, 1999.
Še pomembnejše od posameznega rezultata je spremljanje sprememb skozi čas. Če nekdo danes zmore šest vstajanj, čez tri mesece pa deset, je to konkreten dokaz napredka. Če rezultat izrazito pade, je to znak, da je treba spremeniti vadbo ali preveriti, ali se v ozadju dogaja kaj drugega. S takšnim testom lahko napredek tudi jasno pokažemo, kar je pogosto dodatna spodbuda za nadaljnjo vadbo.
Kako velik je lahko napredek, ponazarjata primera, ki ju je Urška Dolinšek opisala iz programa Aktiven dan, kjer so v sodelovanju s Fakulteto za šport spremljali skupino starejših s povprečno starostjo okoli 84 let. Ena izmed udeleženk je bila stara 92 let in na začetku ni zmogla niti enega vstajanja s stola brez pomoči rok. Po treh mesecih redne, prilagojene vadbe jih je naredila dvanajst. Gospod, ki je na šestminutni test hoje prišel z rolatorjem in negotovo hojo, je test po treh mesecih opravil brez pripomočka. Aktiven dan je samostojen program Zavoda Aktivna starost; več o tej raziskavi smo zapisali v članku o rezultatih vadbe pri najstarejših.
Kaj naj starejši vsak dan naredi za svoje telo?
Urška Dolinšek poudarja pomen rednega gibanja, ustrezne prehrane z dovolj beljakovinami in zadostnega vnosa tekočine. Da to postane del vsakdana, pa je pomembna tudi rutina.
Vsak dan
Štiri stvari, ki ohranjajo samostojnost
Vse štiri ste označili. Prav redno izvajanje teh navad lahko pomembno prispeva k ohranjanju samostojnosti.
Beljakovine. Strokovna skupina PROT-AGE zdravim starejšim priporoča okvirno 1,0 do 1,2 grama beljakovin na kilogram telesne mase na dan, pri akutnih ali kroničnih boleznih pogosto več. Pri boleznih ledvic o količini odloča zdravnik.
Tekočina. Občutek žeje s starostjo slabi, zato se lahko pomanjkanje tekočine razvije neopazno. Znaki dehidracije pri starejših so pogosto nespecifični: utrujenost, zmedenost, omotica ob vstajanju, glavobol, suha usta in temnejši urin. Dehidracija vpliva na počutje, koncentracijo, krvni tlak in telesno zmogljivost.
Pomembno pa je tudi, katere navade je smiselno spremeniti. Prvič, ne razumite vsake bolečine kot samodejnega razloga za popolno mirovanje: bolečino je treba razumeti in po potrebi raziskati, dolgotrajna neaktivnost pa ustvari nove težave. Drugič, ne ostajajte samo pri istih, ozkih gibih, v katerih se počutite popolnoma varne; telo potrebuje različne dražljaje in različne smeri gibanja. Tretjič, ne kopirajte vadbe drugih ljudi. Kar je dobro za prijateljico, soseda ali nekoga na internetu, ni nujno dobro za vas.
Za začetek ni treba narediti veliko. Pomembno je, da izberete prvi korak, ki ga zmorete varno izvesti. Ne čakajte na ponedeljek, novo leto ali trenutek, ko bo nenadoma prišla motivacija. Za nekoga je to nekaj minut hoje, za drugega nekaj preprostih vaj ob stolu ali postelji. Kadar se pojavi negotovost, znižajte intenzivnost, upočasnite tempo in nadaljujte. Pomembneje od hitrosti je, da pri gibanju vztrajate.
Pogosta vprašanja o vadbi za starejše
Ali je za začetek vadbe kdaj prepozno?
Ne. Telo se na obremenitev odziva tudi po 80. in 90. letu. V znani raziskavi so ljudje s povprečno starostjo 90 let po osmih tednih vadbe za moč izrazito okrepili noge. Pomembno je le, da začnete na ravni, ki jo telo zmore danes, in obremenitev stopnjujete postopno.
Kakšna telovadba za starejše je najboljša?
Najboljša je telovadba za starejše, ki združuje moč nog, ravnotežje, vzdržljivost in gibljivost ter je prilagojena zdravstveni sliki posameznika. Ena sama vrsta vadbe ne zadošča. Hoja je odličen temelj, a sama ne nadomesti vadbe za moč in ravnotežje, ki najbolj zmanjšata tveganje za padce.
Ali so vaje na stolu za starejše dovolj?
Vaje na stolu za starejše so odlično izhodišče za ljudi, ki stoje še niso varni, in za dneve z več bolečine. Če pa človek zmore več, naj vadba postopno vključi tudi vaje stoje ob opori, vstajanje in hojo, saj se sposobnosti razvijajo predvsem z nalogami, ki jih potrebujemo v vsakdanu.
Kako pogosto naj starejši telovadi?
Svetovna zdravstvena organizacija priporoča gibanje večino dni v tednu, vadbo za moč vsaj dvakrat in vadbo za ravnotežje vsaj trikrat na teden. Pri krhkih starejših je bolje začeti z več krajšimi enotami po nekaj minut na dan kot z eno dolgo, ki človeka izčrpa.
Kaj naj naredim, če me med vadbo boli?
Če je bolečina blaga, se med vadbo ne stopnjuje in se do naslednjega dne umiri, vajo prilagodite: zmanjšajte globino, dodajte oporo ali upočasnite tempo. Če se bolečina stopnjuje, se pojavi oteklina ali ste padli, vadbo prekinite in poiščite strokovni pregled.
Viri in literatura (12)
- Kandus, N. (2026). Urška Dolinšek: Od tega je lahko odvisno, ali boste v starosti jedli sami ali vas bodo hranili drugi. Med.Over.Net, 1. 9. 2026.
- Bull, F. C. in sod. (2020). World Health Organization 2020 guidelines on physical activity and sedentary behaviour. British Journal of Sports Medicine, 54(24), 1451–1462.
- Fiatarone, M. A. in sod. (1990). High-intensity strength training in nonagenarians: effects on skeletal muscle. JAMA, 263(22), 3029–3034.
- Sherrington, C. in sod. (2019). Exercise for preventing falls in older people living in the community. Cochrane Database of Systematic Reviews, 1, CD012424.
- Cruz-Jentoft, A. J. in sod. (2019). Sarcopenia: revised European consensus on definition and diagnosis. Age and Ageing, 48(1), 16–31.
- Rikli, R. E. in Jones, C. J. (1999). Functional fitness normative scores for community-residing older adults, ages 60–94. Journal of Aging and Physical Activity, 7(2), 162–181.
- Jones, C. J., Rikli, R. E. in Beam, W. C. (1999). A 30-s chair-stand test as a measure of lower body strength in community-residing older adults. Research Quarterly for Exercise and Sport, 70(2), 113–119.
- Bauer, J. in sod. (2013). Evidence-based recommendations for optimal dietary protein intake in older people: a position paper from the PROT-AGE Study Group. Journal of the American Medical Directors Association, 14(8), 542–559.
- Giangregorio, L. M. in sod. (2014). Too Fit To Fracture: exercise recommendations for individuals with osteoporosis or osteoporotic vertebral fracture. Osteoporosis International, 25(3), 821–835.
- Bannuru, R. R. in sod. (2019). OARSI guidelines for the non-surgical management of knee, hip, and polyarticular osteoarthritis. Osteoarthritis and Cartilage, 27(11), 1578–1589.
- Colberg, S. R. in sod. (2016). Physical activity/exercise and diabetes: a position statement of the American Diabetes Association. Diabetes Care, 39(11), 2065–2079.
- Kenney, W. L. in Chiu, P. (2001). Influence of age on thirst and fluid intake. Medicine and Science in Sports and Exercise, 33(9), 1524–1532.
