Sladkorna bolezen, znana tudi kot diabetes mellitus, je resna presnovna bolezen, ki povzroča povišano raven glukoze v krvi. Obstaja več vrst sladkorne bolezni, vključno s tipom 1, tipom 2, MODY, gestacijskim diabetesom in neonatalnim diabetesom. V tem članku bomo raziskali različne tipe sladkorne bolezni, njihove simptome in zaplete ter poudarili pomen zgodnjega odkrivanja in učinkovitega zdravljenja. Poleg tega bomo izpostavili, kako pomembno je vzdrževanje zdravega življenjskega sloga, vključno z redno telesno aktivnostjo in uravnoteženo prehrano, za izboljšanje zdravja sladkornih bolnikov.
Sladkorna bolezen, znana tudi kot diabetes mellitus (DM), je presnovna bolezen, pri kateri so ravni glukoze (sladkorja) v krvi neprimerno povišane. Obstaja več vrst sladkorne bolezni, med katerimi so najpogostejši:
- Tip 1: pojavi se, ko telo ne proizvaja dovolj inzulina, hormona, ki pomaga uravnavati krvni sladkor.
- Tip 2: pojavi se, ko telo ne more učinkovito uporabljati inzulina.
- MODY (diabetes mladostnikov z zgodnjim začetkom): redka oblika sladkorne bolezni, ki se pojavi pri mladih zaradi genske okvare.
- Gestacijski diabetes: pojavi se med nosečnostjo in običajno izgine po porodu.
- Neonatalni diabetes: redka oblika, ki se pojavi v prvih šestih mesecih življenja.
- Sekundarni vzroki: pojavijo se zaradi drugih zdravstvenih težav, kot so endokrinopatije (bolezni hormonskih žlez) ali uporaba steroidov.
Najpogostejše oblike sladkorne bolezni so tip 1 in tip 2, ki običajno izhajata iz težav z izločanjem inzulina ali delovanjem inzulina v telesu.
Vsebina članka
- 1 Nastanek sladkorne bolezni in njene podvrste
- 2 Vrednosti glukoze v krvi
- 3 Prvi znaki sladkorne bolezni: kako jih prepoznati
- 4 Dejavniki tveganja za sladkorno bolezen tipa 1 in tipa 2
- 5 Zapleti sladkorne bolezni: Zakaj je pravočasno zdravljenje ključnega pomena
- 6 Kronični zapleti sladkorne bolezni: Zakaj je nadzor bolezni ključnega pomena
- 7 Ključni vidiki zdravljenja sladkorne bolezni
- 8 Vpliv telesne aktivnosti na zdravje sladkornih bolnikov
- 9 Splošna priporočila za vadbo
- 10 Vpliv telesne aktivnosti
- 11 Praktični nasveti za telesno aktivnost pri sladkornih bolnikih
- 12 Zaključek
- 13 Vadba pod strokovnim kineziološkim nadzorom
Nastanek sladkorne bolezni in njene podvrste
nzulin je ključni hormon, ki nastaja v beta celicah Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Njegova glavna naloga je uravnavanje ravni glukoze v krvi, pri čemer omogoča, da glukoza preide iz krvi v tkiva, kjer se uporablja kot vir energije. Poleg tega preprečuje sproščanje dodatne glukoze iz jeter.
Inzulin je edini hormon, ki znižuje raven glukoze v krvi, medtem ko nasprotni hormoni, kot so glukagon, kortizol, rastni hormon in adrenalin, zvišujejo koncentracijo glukoze v krvi. Pomanjkanje inzulina ali njegova zmanjšana učinkovitost vodi v povišane vrednosti glukoze, kar lahko povzroči resne zdravstvene zaplete, tako kratkoročne kot dolgoročne.
Sladkorna bolezen tipa 1
Sladkorna bolezen tipa 1, znana tudi kot od inzulina odvisna sladkorna bolezen, je avtoimunska bolezen. Imunski sistem iz neznanih razlogov napada in uničuje beta celice, ki proizvajajo inzulin. Kombinacija dednih dejavnikov in vplivov okolja povzroči počasen propad teh celic, običajno v obdobju več let. Simptomi, kot so nepojasnjeno hujšanje, močna žeja, utrujenost in pogosto uriniranje, se pojavijo šele, ko je približno 80 % beta celic že uničenih. Brez ustreznega zdravljenja z inzulinom lahko bolniki doživijo akutne zaplete, ki so lahko smrtno nevarni.
Sladkorna bolezen tipa 2
Sladkorna bolezen tipa 2 je veliko pogostejša in zanjo so značilni zmanjšana občutljivost na inzulin (inzulinska rezistenca), delna okvara v izločanju inzulina in povečana proizvodnja glukoze v jetrih. To vodi v povišano raven glukoze v krvi. Bolezen se običajno razvije pri odraslih, pogosto pri ljudeh s prekomerno telesno težo, povišanim holesterolom in krvnim tlakom. Pogosto se odkrije po naključju na rutinskih zdravstvenih pregledih, ko se zazna povišana raven glukoze, včasih pa so pri bolnikih ob odkritju že prisotni zapleti sladkorne bolezni.
Vrednosti glukoze v krvi
Ena glavnih nalog presnove v človeškem telesu je ohranjanje normalne koncentracije glukoze v krvi, kar je ključno za pravilno delovanje vseh tkiv. Normalne vrednosti glukoze v krvi se gibljejo med 3,5 in 6 mmol/l. Ta razpon omogoča optimalno delovanje organov in tkiv.
Sladkorna bolezen se po današnjih diagnostičnih merilih ugotovi, ko je koncentracija glukoze v krvi:
- Višja od 7 mmol/l na tešče (po 8 urah brez vnosa hrane).
- Kadarkoli višja od 11,1 mmol/l.
Prvi znaki sladkorne bolezni: kako jih prepoznati
Prvi znaki sladkorne bolezni se običajno pojavijo, ko se raven glukoze v krvi dvigne nad 10 mmol/l. Ker je vsak človek edinstven, se lahko znaki in simptomi sladkorne bolezni med posamezniki razlikujejo. Nekateri morda simptomov sploh ne opazijo, medtem ko so drugi lahko zelo izraziti. Med najpogostejše simptome sladkorne bolezni spadajo:
- Pogosto uriniranje
- Čezmerna žeja
- Povečana lakota
- Nepojasnjeno hujšanje
- Stalna utrujenost
Manj pogosti simptomi vključujejo:
- Zamegljen vid
- Pogoste okužbe
- Težave z zbranostjo (pomanjkanje koncentracije)
- Mravljinčenje v dlaneh ali stopalih
- Počasno celjenje ran
- Bruhanje ali bolečine v trebuhu (včasih zmotno pripisane gripi)
Za sladkorno bolezen tipa 1 so značilni močno izraženi in hitro nastopajoči simptomi, saj se bolezen običajno razvije v kratkem času. Sladkorna bolezen tipa 2 pa pogosto napreduje počasneje, z blagimi simptomi, ki jih je težko prepoznati, ali pa se sploh ne pokažejo, kar lahko oteži zgodnje odkrivanje bolezni.
Dejavniki tveganja za sladkorno bolezen tipa 1 in tipa 2
Sladkorna bolezen tipa 1 je verjetno posledica kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov, kar otežuje določitev specifičnih dejavnikov tveganja. Ker bolezen nastane zaradi avtoimunskega napada na beta celice trebušne slinavke, se dejavniki tveganja težje obvladujejo, saj na njih nimamo neposrednega vpliva.
Sladkorna bolezen tipa 2
Dejavniki tveganja za sladkorno bolezen tipa 2 pa so bolj znani in jih delimo na tiste, na katere lahko vplivamo, in tiste, na katere ne moremo vplivati.
Dejavniki, na katere lahko vplivamo:
- Telesna teža: prekomerna telesna teža ali debelost bistveno povečujeta tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Izguba 5 % do 10 % telesne teže, skupaj z redno telesno aktivnostjo, lahko občutno zmanjša tveganje za nastanek bolezni.
- Telesna aktivnost: pomanjkanje telesne aktivnosti je ključni dejavnik tveganja za razvoj prediabetesa in sladkorne bolezni tipa 2. Redna vadba izboljšuje občutljivost na inzulin, kar pomeni, da telo bolj učinkovito uporablja ta hormon.
- Krvni tlak: nezdravljen visok krvni tlak povečuje tveganje za zaplete sladkorne bolezni, predvsem srčno-žilne težave. Ljudje s sladkorno boleznijo in visokim krvnim tlakom naj bi vzdrževali krvni tlak pod 130/80 mm Hg.
- Kajenje in prekomerno uživanje alkohola: oboje povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in njenih zapletov. Prenehanje kajenja in omejevanje vnosa alkohola lahko pomaga zmanjšati to tveganje.
Dejavniki, na katere nimamo vpliva:
- Družinska anamneza: tveganje za sladkorno bolezen je večje, če so jo imeli vaši starši ali sorojenci. Pomembno je, da svojo družinsko zgodovino delite z zdravnikom, saj to vpliva na možnosti razvoja bolezni.
- Starost: sladkorna bolezen tipa 2 se pogosteje razvije pri ljudeh, starejših od 45 let. Vendar pa vse več otrok in mladostnikov razvija to bolezen zaradi naraščajoče stopnje debelosti.
- Gestacijska sladkorna bolezen: ženske, ki so med nosečnostjo razvile gestacijsko sladkorno bolezen, imajo večje tveganje, da kasneje v življenju razvijejo sladkorno bolezen tipa 2.
Zapleti sladkorne bolezni: Zakaj je pravočasno zdravljenje ključnega pomena
Sladkornih bolnikov neposredno ne ogroža povišan krvni sladkor, ki je osrednji znak te bolezni, temveč zapleti, ki se pri sladkorni bolezni pojavijo. Ti zapleti so lahko nenadni (akutni) ali dolgotrajni (kronični). Nenadni zapleti so kratkotrajni, a zelo nevarni, medtem ko kronični zapleti povzročajo škodo v telesu počasi, vendar vztrajno, in predstavljajo glavno težavo za sladkorne bolnike.
Akutni zapleti sladkorne bolezni
Akutne zaplete delimo glede na raven glukoze v krvi. Tako prenizka (hipoglikemija) kot previsoka (hiperglikemija) raven glukoze sta nevarni stanji, ki lahko vodita do resnih zdravstvenih težav.
Hipoglikemija (nizka raven glukoze v krvi)
Hipoglikemija se pojavi, ko raven glukoze v krvi pade pod 3,5 mmol/l. To je najpogostejši akutni zaplet sladkorne bolezni, ki ga spremljajo motnje delovanja osrednjega živčevja in povečan odziv hormonskega sistema.
Simptomi hipoglikemije se delijo v dve skupini:
- Adrenergični simptomi: povečano izločanje adrenalina povzroča bledico, znojenje, pospešeno bitje srca, palpitacije (neprijeten občutek razbijanja srca), zvišan krvni tlak, lakoto, nemir in strah.
- Nevroglikopenični simptomi: pomanjkanje glukoze v možganih povzroča utrujenost, razdražljivost, slabšo koncentracijo, glavobol, motnje vida, senzorične in motorične izpade. V hujših primerih lahko pride do zmedenosti, motenj zavesti, krčev in kome.
Zdravljenje hipoglikemije vključuje dodajanje glukoze. V blažjih primerih zadostuje zaužitje hrane, bogate z ogljikovimi hidrati, v hujših primerih pa je potrebno dovajanje glukoze neposredno v kri.
Hiperglikemija (visoka raven glukoze v krvi)
Pri hudih primerih povišane ravni glukoze se lahko razvijeta diabetična ketoacidoza (DKA) in diabetični hiperosmolarni sindrom (DHS). Obe stanji lahko sproži stres, kot so nalezljive bolezni ali poškodbe, ki pospešijo izločanje stresnih hormonov, ki delujejo nasprotno od inzulina. Obe stanji sta življenjsko nevarni in zahtevata nujno zdravniško obravnavo.
Zakaj je potrebno sladkorno bolezen zdraviti?
Zdravljenje sladkorne bolezni je bistvenega pomena, saj preprečuje ali zmanjšuje tveganje za akutne in kronične zaplete.
- Preprečevanje akutnih zapletov: ustrezno zdravljenje pomaga vzdrževati normalno raven glukoze v krvi, kar preprečuje nevarna stanja, kot so hipoglikemija in hiperglikemija.
- Preprečevanje kroničnih zapletov: dolgotrajno povišana raven glukoze v krvi lahko povzroči resne poškodbe številnih organov in tkiv. To vodi v kronične težave, kot so srčno-žilne bolezni, okvare ledvic, nevropatija (poškodbe živcev), retinopatija (poškodbe mrežnice) in mnoge druge zaplete. Z ustreznim zdravljenjem lahko te zaplete upočasnimo ali preprečimo.
Kronični zapleti sladkorne bolezni: Zakaj je nadzor bolezni ključnega pomena
Kronično zvišana raven glukoze v krvi in nezadosten učinek inzulina v tkivih sta glavna vzroka za dolgotrajne zaplete sladkorne bolezni. Ti zapleti najpogosteje prizadenejo velike in male žile, živce, ledvice in oči. Zaradi tega dolgotrajni zapleti predstavljajo največje tveganje za zdravje sladkornih bolnikov in so glavni razlog za zmanjšano kakovost življenja.
Žilne okvare
Velike in srednje velike žile:
- Ateroskleroza: pri sladkornih bolnikih se proces kopičenja holesterola in drugih snovi v žilni steni začne zgodaj, je bolj razširjen in napreduje hitreje kot pri ljudeh brez sladkorne bolezni. To vodi v zoženje žil, kar povzroča naslednje težave:
- Koronarna bolezen srca: pojavlja se kot angina pektoris (bolečina v prsih zaradi slabe prekrvavitve srca) ali kot srčni infarkt.
- Okluzivne arterijske bolezni: pojavljajo se bolečine v stopalu, mečih ali stegnu med hojo, kar omejuje gibanje in povečuje tveganje za resne zaplete.
- Možgansko-žilne motnje: sem spadajo možganska kap, ki lahko povzroči trajne nevrološke okvare, ter demenca, ki je lahko posledica kronične okvare žil.
Arteriole in kapilare:
- Diabetična nefropatija: sladkorna bolezen postopoma poškoduje velike in male žile v ledvicah, kar vodi do zmanjšanja ledvične funkcije. To lahko napreduje do končne odpovedi ledvic, ki zahteva dializo ali presaditev ledvice.
- Diabetična retinopatija: poškodba drobnih žil na očesnem ozadju povzroča krvavitve in lahko vodi do okvar vida. V hujših primerih lahko povzroči slepoto. Sladkorni bolniki imajo tudi večje tveganje za razvoj glavkoma (povišan znotraj očesni tlak) in katarakte (sive mrene).
Živčne okvare
Diabetična nevropatija: povišana raven glukoze ali velika nihanja v ravni glukoze motijo presnovo živčnih celic, ki postopoma odmirajo. Najpogostejša oblika je periferna nevropatija, ki se kaže kot:
- Odrevenelost
- Mravljinčenje
- Bolečina
- Mišična šibkost v rokah ali stopalih
Diabetično stopalo: poškodbe živcev povzročijo izgubo občutka za dotik, temperaturo in bolečino, kar povečuje tveganje za poškodbe stopala. Zaradi slabše prekrvavitve se rane težje celijo, kar lahko vodi v razjede in gangreno. Brez primerne oskrbe lahko pride do amputacije prizadetega dela.
Ključni vidiki zdravljenja sladkorne bolezni
Čeprav so akutni zapleti, kot so hipoglikemija in hiperglikemija, življenjsko nevarni, so kronični zapleti glavni vzrok za resne zdravstvene težave pri sladkornih bolnikih. Srčni infarkt je danes najpogostejši vzrok smrti pri sladkornih bolnikih, zato je nadzor bolezni bistvenega pomena.
Ključni vidiki zdravljenja sladkorne bolezni:
- Nadzor glukoze v krvi: zdravljenje sladkorne bolezni pomaga ohranjati raven glukoze v krvi v normalnih mejah, kar preprečuje poškodbe žil, živcev, ledvic in oči.
- Urejen življenjski slog: zdrava prehrana, redna telesna dejavnost in pravilna uporaba zdravil so osnova za uspešen nadzor sladkorne bolezni.
- Zmanjševanje tveganja za dolgotrajne zaplete: s pravilnim zdravljenjem in nadzorom bolezni lahko bolniki preprečijo ali zmanjšajo tveganje za razvoj kroničnih zapletov ter izboljšajo kakovost svojega življenja.
Vpliv telesne aktivnosti na zdravje sladkornih bolnikov
Raziskave v zadnjih desetletjih so pokazale, da je redna, zmerna telesna aktivnost izjemno koristna za zdravje in je neposredno povezana z boljšimi izidi kroničnih bolezni, vključno s sladkorno boleznijo. Pravilno strukturirana vadba je varna in prinaša številne blagodejne učinke na telo.
Splošna priporočila za vadbo
Priporočila za telesno vadbo pri sladkornih bolnikih so podobna tistim, ki veljajo za zdrave odrasle. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča naslednje smernice za ohranjanje ali izboljšanje telesnih sposobnosti:
- Vsaj 150 minut zmerne telesne aktivnosti tedensko ali 75 minut visoko intenzivne aktivnosti za ohranjanje telesnih sposobnosti.
- 300 minut zmerne telesne aktivnosti ali 150 minut visoko intenzivne aktivnosti tedensko za izboljšanje telesne pripravljenosti.
Poleg vzdržljivostne vadbe se priporoča, da sladkorni bolniki dvakrat tedensko vključijo tudi:
- Vadbo za moč, ki zajema vse večje mišične skupine.
- Vadbo za gibljivost, ki pomaga izboljšati razpon gibanja v sklepih.
- Vadbo za ravnotežje in koordinacijo, ki je še posebej pomembna za preprečevanje padcev, zlasti pri starejših.
Vpliv telesne aktivnosti
Redna telesna aktivnost poveča občutljivost na inzulin v skeletnih mišicah, kar zmanjšuje potrebo po inzulinu in pomaga vzdrževati stabilno raven glukoze v krvi. V kombinaciji z ustrezno prehrano in zdravili telesna aktivnost pomembno prispeva k nadzoru nad glukozo in dolgoročno zmanjšuje tveganje za zaplete, povezane s sladkorno boleznijo.
Fiziološki učinki telesne aktivnosti:
- Znižanje krvnega tlaka, kar zmanjšuje tveganje za srčno-žilne bolezni.
- Povečanje srčno-žilne učinkovitosti, kar izboljša splošno delovanje srca in ožilja.
- Povečanje vrednosti HDL (dobrega holesterola), ki pomaga pri odstranjevanju slabega holesterola iz krvi.
- Znižanje vrednosti LDL (slabega holesterola) in trigliceridov, kar zmanjšuje tveganje za aterosklerozo.
- Znižanje vrednosti C-reaktivnega proteina, ki je označevalec vnetja v telesu.
- Ohranjanje kostne mase, kar je pomembno za preprečevanje osteoporoze.
- Vzdrževanje primerne telesne teže, kar zmanjšuje tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 in pomaga pri njenem nadzoru.
Psihološki učinki telesne aktivnosti:
- Zmanjšanje depresije in tesnobe, kar izboljša duševno zdravje in dobro počutje.
- Izboljšanje samozavesti in samoučinkovitosti, kar krepi posameznikovo motivacijo za skrb za lastno zdravje.
- Povečanje splošne kakovosti življenja, saj se bolniki počutijo bolj energični, vitalni in samozavestni v svojem vsakdanu.
Praktični nasveti za telesno aktivnost pri sladkornih bolnikih
Odziv telesa na telesno aktivnost pri sladkornih bolnikih se lahko razlikuje od odziva zdravih ljudi, predvsem zaradi načina zdravljenja in ne zgolj zaradi tipa sladkorne bolezni. Pomembno je, da sladkorni bolniki vadbo izvajajo varno in premišljeno, zato so tukaj praktični nasveti za izvajanje telesne aktivnosti.
Pred vadbo
Merjenje glukoze: približno 15–30 minut pred telesno aktivnostjo je priporočljivo izmeriti raven glukoze v krvi. Vadba je varna, če so vrednosti glukoze med 6 in 15 mmol/L.
Če je glukoza 5,6 mmol/L ali manj, zaužijte 15–20 g ogljikovih hidratov, na primer:
- 4 tablete glukoze (4 g glukoze na tableto),
- 1 gel glukoze (15 g glukoze na gel),
- 120 ml soka,
- Ena čajna žlička medu ali sladkorja.
Če je glukoza nad 15 mmol/L, se vadba ne izvaja. Najprej je treba znižati raven glukoze.
Med vadbo
Hidracija: poskrbite za zadosten vnos tekočine, da preprečite dehidracijo. Če občutite žejo, je lahko raven glukoze v krvi že povišana.
Obutev: nosite primerno obutev, ki preprečuje žulje ali rane. Po vadbi je pomembno, da preverite stopala za morebitne poškodbe ali vnetja, saj lahko to vodi v okužbe.
Po vadbo
Preverjanje glukoze: po vadbi ponovno preverite raven glukoze v krvi, da zagotovite, da ni prišlo do nenadnih sprememb.
Nega stopal: preverite stopala za morebitne poškodbe, žulje ali vnetja, saj je sladkorna bolezen povezana z večjim tveganjem za poškodbe stopal.
Specifični nasveti glede na zdravljenje
Brez zdravil: pri osebah, ki ne prejemajo zdravil za sladkorno bolezen, se raven glukoze med vadbo ne spreminja pretirano, zato hipoglikemije niso pogoste. Dodajanje glukoze med vadbo ni potrebno, razen pri dolgotrajni vadbi.
Zdravila za sladkorno bolezen: pri osebah, ki prejemajo zdravila za sladkorno bolezen, se raven glukoze med vadbo lahko precej spreminja, odvisno od ravni inzulina v krvi.
- Veliko inzulina: glukoza v krvi lahko pade med dolgotrajno telesno aktivnostjo (nad 60 minut), visoko intenzivno vadbo ali če je od zadnjega obroka minilo več kot 3 ure, pri čemer med vadbo ne zaužijete ogljikovih hidratov.
- Malo inzulina (hipoinzulinemija): raven glukoze v krvi lahko naraste pri intenzivni vadbi ali ob zaužitju večje količine ogljikovih hidratov pred in med vadbo.
Zaključek
Redna telesna aktivnost je zelo koristna za sladkorne bolnike, saj povečuje občutljivost na inzulin, pomaga pri nadzoru glukoze v krvi in zmanjšuje tveganje za zaplete. Pomembno je, da vadba poteka varno, kar vključuje redno preverjanje ravni glukoze, primerno hidracijo in skrb za stopala. Z ustreznimi ukrepi lahko sladkorni bolniki varno in učinkovito vključijo telesno aktivnost v svoje vsakdanje življenje, kar bistveno pripomore k boljšemu zdravju in kakovosti življenja.
Vadba pod strokovnim kineziološkim nadzorom
Sladkorna bolezen je resna zdravstvena težava, ki zahteva natančno spremljanje in ustrezno zdravljenje. Razumevanje različnih tipov sladkorne bolezni, njihovih simptomov in zapletov je ključnega pomena za preprečevanje resnih zdravstvenih težav. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dosledno spremljanje ravni glukoze v krvi so temeljni koraki pri obvladovanju te bolezni.
Kot kineziologi se osredotočamo na pomoč pri prilagajanju telesne vadbe, ki je ključna za izboljšanje občutljivosti na inzulin in nadzor glukoze v krvi. Če želite izvedeti več o tem, kako lahko telesna aktivnost pomaga pri obvladovanju sladkorne bolezni, vas vabimo, da se naročite na diagnostiko. Skupaj bomo oblikovali vadbeni program, ki bo ustrezal vašim potrebam in vam pomagal doseči boljše zdravje.
Viri:
Cider, A., Tyni-Lenne, R., & Schaufelberger, M. (2010). Heart failure. In C. J. Sundberg (Ed.),
Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease (pp. 379–396). Elanders.
Cvek, K., Debevc, M., & Dolenec, A. (2019). Vzdržljivosti[!] niža raven glukoze. 129, 14–15.
Debevc, M., Leskovec, T., & Dolenec, A. (2020). Vadba za povečanje ali ohranjanje
gibljivosti : za naše zdravje: sladkorna bolezen in vadba gibljivosti. 132, 22–23
Dolenec, A., Cvek, K., Debevc, M., Foški, T., Kovač, T., Leskovec, T., Lešnik, T., Praček, A.,
Regner, K., & Strojnik, V. (2019). Sladkorna bolezen in telesna aktivnost. 128, 30–31.
Hribar, D. (2008). Športna dejavnost in tekmovalni šport sladkornih bolnikov. Diplomsko delo.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kaj je glikiran hemoglobin. (2021). Sladkorna bolezen. Pridobljeno iz:
https://sladkorna.si/spremljanje-urejenosti-sladkorne-bolezni/kaj-je-hba1c/
Martinčič, D. Š. idr. (2014). Anatomija, Histologija in Fiziologija. Medicinska fakulteta
Univerze v Ljubljani. Ljubljana
Osterson, C., Birkeland, K. in Henriksson, J. (2010). Diabetes mellitus – type 2 diabetes. VC. J. Sundberg (ur.), Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease (pp.
345–355). Elanders.
Osterson, C., Birkeland, K. in Henriksson, J. (2010). Diabetes mellitus – type 1 diabetes. V C.
J. Sundberg (ur.), Physical Activity in the Prevention and Treatment of Disease (pp.
346–344). Elanders
Pirkmajer, S., Marš, T. in Grubič, Z. (2015). Mehanizmi nastanka in zapletov sladkorne
bolezni. V S. Pirkmajer (ur.), Patološka fiziologija. Učbenik za študente farmacije (85-
95). Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo.
Vrtovec, Ž. (2013). Vadba v fitnesu za sladkorne bolnike. Diplomsko delo. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport.
